Ideje so krhke. Veliko jih pade na nerodovitna tla, nekaj jih
zažene pa se hmalu posušijo, nekaj pa jih le zraste naprej, prestanejo
vremenske neprilike in se prelevijo v projekt. Tako je bilo tudi z idejo
prepotovati Pot svetega Jakoba. Verjetno je prvo seme padlo ob filmu Pot (
Theway) in seveda idejo hitro zasejal v moj rodoviten popotniški duh.
Preteklo je kar precej časa preden se je lahko ideja
prelevila v projekt. Vedno si je bilo težko vzeti tako dolg dopust med
poletjem, zbrati denar za tako potovanje. S bližanjem zaključka študijskega
dela življenja je ideja prerasla
cvetlični lonček in potrebno jo je bilo vsaditi ali zavreči. Odločitev ni bila
težka v trenutku, ko sem spoznal, da se moja sicer ne najbolj prazna ampak
gotovo bolj prosta poletja od tistih, ki jih imajo redno zaposleni ljudje
bližajo koncu.
Skavtstvo me je vedno vzgajalo k skupnosti,
zato sploh ni čudno, da se na pot nisem odpravil sam, kljub temu da je to po
nasvetih vodičev zaželjeno zaradi osebne rasti. Poklical sem prijatelja,
skavtskega voditelja v sosednjem stegu(skavtski skupini) navdušenega alpinista in gornika in mu
posredoval idejo.
 |
| Nekatere poti Svetega Jakoba Foto:WWW |
Poti svetega Jakoba je več. Obstaja Severna, ki poteka po
severni Španiji ob morju, Portugalska, ki teče vzdolž portugalske
obale Atlantskega ocena, ter Francoska, ki se začne v francoskih Pirenejih in
se nadaljuje čez Španijo skozi Burgos in Leon. Vsem trasam je skupen cilj v
katedrali mesta Santiago de Compostela. Odločila sva se za Francosko pot zaradi
dobre označenosti ter dobrih vremenskih razmer v mesecu septembru. Z nakupom letalskih
kart sva čez dober mesec dokončno potrdila najino potovanje.
Na letališče sva odpotovala 2. septembra a so se priprave začele že precej prej. Odločila sva se za varčnost in se zato odločila, da bova
noči prespala v iglujčku, da bova jedla iz kuhinje na plinskem gorilniku, se
kopala v rekah, skratka da bo najino 30 dnevno potovanje najbolj podobno skavtskemu
potovalnemu taboru. Skupaj sva pripravljala nahrbtnike ter varčevala pri teži.
Pred potovanjem sva nahrbtnik spakirala vsaj desetkrat, vso ostalo opremo pa sva
večkrat uporabila, da sva se naučila skrbnega in pravilnega rokovanja z njo.
Fizični pripravi sva se le malo posvečala saj sva tudi drugače precej aktivna,
povrhu pa sva si rekla, da je najina mladost šele dobro zacvetela.
Prišel je 2. september in s kombijem sva se odpravila na
letališče v Milano. Iz Milana sva nato letela v Francijo v Lurd. Letalo je
poskrbelo za malo zamude in po pristanku nama ni preostalo drugega kot, da
uloviva zadnji vlak ta dan iz Lurda v začetno točko v mesto Saint Jean Pied de
Port. Najhitreje sva pograbila najine nahrbtnike ter se s preplačanim taksijem
odpravila na železniško. Medtem, ko je en plačeval taksi je drugi že kupoval
karte za vlak. Za okencem na železniški nama je karte prodala edina angleško
dobro govoreča francozinja, ki sva jo spoznala v celem potovanju, kar je
bistveno pripomoglo h hitremu nakupu karte in ker je imel vlak dve minuti
zamude sva pravočasno vstopila vanj in se namestila v kupe. Po dolgem dopoldnevu,
ko me je skrbela teža prtljage na letališču, take in drugačne kontrole, zamude
letala, taksisti, ki vozijo pod omejitvami hitrosti sem končno umirjeno zadihal. Čakala
naju je dvourna vožnja do mesta kjer sva prestopila na drugi vlak. Premlel sem
dogodke tistega dne in vsa naključja, ki so se nama dogajala, ugotovil sem, da
naju spremlja Njegov blagoslov in da so skrbi povsem nepotrebne.
Poleg naju je bila v kupeju še ženska s katero se je kmalu
izkazalo da je pohodnica in je namenjena ravno tako na pot proti Atlantiku. Zgovorna
gospa, ki je prihajala iz Združenih držav je povedala, da se na pot odpravlja
ob svoji upokojitvi, da si je za pot rezervirala 3 mesece in da bo večje
hribovja na poti prečkala s javnimi prevozi. Poračunali smo, da bo dnevno
prehodila med 10 in 15 kilometrov, namen pa se je imela ustaviti za več dni v
vseh večjih mestih. Sposodila sva si njeno knjigo in si začrtala načrt za
naslednjih nekaj dni ter ugotovila, da si morava tako knjigo zaradi podatkov o
pitnih vodah, mesih in vaseh zagotoviti tudi sama. Besede »It's not about the
race, it's about the journey« (sl. Ne gre za dirko, gre za potovanje), ki jih
je gospa izrekla ob najinem načrtu prehoditi med 30 in 50 kilometrov dnevno, so naju kasneje spremljale in bodrile vse tja do
Atlantika a se njihovega pomena takrat še nisva popolnoma zavedala.
 |
| Credencial de palegrino. Foto:WWW |
|
Po prihodu v začetno točko sva
odšla v sprejemno pisarno,kjer sva srečala prve Slovence ter dobila
Credencial, ki je neke vrste potni list
vsakega popotnika. Vanj popotnik nabira žige po poti, o mestih in vaseh skozi
katere je potoval, hkrati pa služi, kot dokument s katerim lahko popotnik
prespi v državnih prenočiščih, ki stanejo precej manj kot zasebna. Hkrati je z
njim možen cenejši obisk nekaterih cerkva, v nekaterih gostilnah pa se tudi
cena kosila zniža za kakšen evro. Ura je bila ob odhodu iz pisarne že pozno
zvečer, naslednji dan pa pot vodi skozi Pireneje, zato sva se odločila, da prespiva
v mestnem kampu ter s potjo obračunava naslednje jutro. V trgovini sva nakupila
še nekaj hrane za naslednji dan ter se odpravila spat.
 |
| Saint Jean Pied de Port |
 |
| Pokrajina Pirenejev |
Naslednje jutro 3.9. sva začela prvi
del poti, ki naju je vodil čez Pireneje. Pot je bila dobro označena s školjko,
ki je simbol svetega Jakoba. Po nekaj urah sva se nahajala na najvišji točki
Pirenejev in pred seboj zagledala Španijo, kateri ni bilo videti konca. Na
mehki travi sva se odpočila, nato pa se odpravila v dolino, kjer sva dobila
prvi žig, kar nama je dalo nove motivacije. V nadaljnih dneh sva za seboj
pustila zeleni del Španije, zvečer sva šotorila na travnikih in njivah blizu poti.
Okopala sva se v Pirenejski reki in ponovno srečala Slovence. Težave nama je
povzročalo začelo povzročati kuhanje in že kmalu tudi prazna jeklenka za plin.
Nadomestne jeklenke nisva dobila tako sva kuhanje opustila in spoznala, da so
kosila predraga za najin žep zato sva se ustavljala v barih kjer so naju po
zmerni ceni pričakali hamburgerji in kebabi. Zvečer sva si ponavadi postregla z
narezanimi mesninami.
 |
| Pokrajina je postala bolj suha. |
Pot sva nadaljevala skozi rumeno-rjavo špansko pokrajino,
mimo požetih žitnih polj, najine noge pa so začele čutiti posledice hoje dan za
dnem. Pojavili so se prvi žulji, prve bolečine v kolenih, teža nahrbtnika pa je rezala v hrbet. Reke so postajale vse
bolj redke in vse bolj umazane in kmalu sva morala na vsakih nekaj dni plačati
za tuš v hostlih ob poti. Večkrat sva se v bolečinah, lačna in žejna usedla na
tla ter počivala, saj sva bila še vsaj nekaj kilometrov izven najbližje
naselbine. V takih trenutkih sva se spominjala gospe in fraze o potovanju in ko
pogledam nazaj lahko rečem, da sva živela pravo potepuško življenje.
Zbujala sva se ob sončnih vzhodih ob vzklikih najzgodnejših popotnikov, ki so
hodili mimo najinega šotora ter nama poskušali povedati, da je čas za na pot. V
mestu ob poti sva kupila turističnega vodiča in tako sva vsak dan sproti
planirala pot za naslednji dan, upoštevajoč najine trenutne bolečine, pot ki jo
morava še prehodit in dneve do odhoda, ki so nama bili šteti. Prednosti šotorjenja
kot do katere ure bova hodila, kako si bova razporedila pot, kje bova jedla
in kje prenočevala sva zavedla šele kasneje. Popoldan sva ponavadi za kako
minuto v največji vročini zatisnila oči v senci drevesa ali se ohladila v
lokalni cerkvi zvečer sva si privoščila sončni zahod in utrujena zaspala v
hotelu z milijoni zvezd.
Ob poti sva pogosto opazila uničene čevlje, ki so
opozarjali mimoidočega naj pazi na svojo opremo in tudi najina oprema je počasi
začela popuščati, trgali so se šivi na nahrbtnikih in odlepili so se podplati
pohodnih čevljev. V trenutkih pomankanja motivacije te je nasmeh in prijazna
beseda ostalih pohodnikov opomnila, da smo ena družina, ki skrbi en za drugega
ter da bomo skupaj nekega dne priši na cilj. V nekem mestu je ob poti za
krepitev motivacije stala tudi fontana vina v kateri si lahko utrujeni popotnik
natoči kozarec brezplačnega osvežilnega vina španske kleti in tako pridobi moč
in voljo za premagovanje nadaljnih kilometrov.
 |
| Tipična ulica v španskih mestih. |
Deveti dan najinega potovanja sva
prespala na manjši vzpetini blizu cerkve. Kraj se nam je v toplem poletnem
vremenu zdel kot nalašč za prenočevanje. V
dolini pod nama so se vklapljale prve luči mesta v katerega sva se imela
naslednji dan odpravit. Zaradi vetra sva postavila šotor v zavetje cerkve ter
se pripravila na prenočevanje. Veter pa je okrog 23h pripihal tudi nevihtne
oblake. V daljavi sva videla kako strele švigajo proti tlom in po kratkem
premisleku sva ugotovila, da prenočevanje na hribu ni najbolj pametno. Hitro sva
zvila skupaj šotor ter se v teku pognala po poti v dolino. Šele globoko v dolini
sva našla manjšo jaso pod drevesi in upala, da bo najin šotor v primeru dežja
nepremočljiv.
 |
| Katedrala v Burgosu |
Nevihta naju je ponoči obšla in prebudila sva se v čudovito jutro
ter po velikem zajtrku nadaljevala s potjo. Prispela sva v večje mesto Burgos,
ki naju je z izjemo veličastne katedrale razočaralo s neprijaznostjo domačinov in željo
izkoristiti turiste v mestu. Tu se je naramnica mojega nahrbtnika prvič odločila za nesodelovanje in šivilja ob poti je z veseljem popravila nastalo škodo. Kot prava otroka podeželja sva se odločila da
sistema velikih mest ne obvladava in sklenila, da se bova le teh v prihodnosti
poskušala bolj izogibati. Prenočila sva na obrobju mesta v nekem mestu, kjer se
je le nekaj metrov od najinega šotora na piknik klopi zabavala mladina.
V naslednjih dneh sva doživela
tudi prve dežne kaplje. Že v noči sva poslušala nevihte, ki so divjale okrog in
okrog po dolini a naju do jutra niso dosegle. Šele zjutraj, ko sva se odpravila
na pot s proti dežju zaščitenimi nahrbtniki, naju je dosegel dež in naju hladil
med potjo. Tekom poti se je vreme razjasnilo in kmalu sva na toplem soncu
posušila premočene obleke. Ponoči naju je dež ponovno presenetil in zjutraj sva
spakirala moker šotor ter se odpravila dalje, saj časa za sušenje ni bilo.
Kmalu je to pustilo posledice in s
spanjem v šotoru nisva mogla nadaljevati.
 |
| Veterne turbine na prelazih. |
V naslednjih dneh se je najino
potovanje obrnilo na glavo. Z idejo prenočevanja v državnih hostlih sva
nadaljevala pot. Hostli ob poti so različnih vrst, nekateri streho nad glavo
ponujajo za ceno 5 ali 6 evrov medtem, ko so nekateri ponujali streho v zameno
za prostovoljne prispevke. Ob poti so tudi hostli v zasebni lasti kjer se cena
hitro povzpe v višave. Cenejša prenočišča so bila sicer resnično bolj slabo
obnovljena ter urejena, a nadomestitev za pomankanje udobja so ponujali
prijazni oskrbniki. V hostlih, ki sprejemajo prostovoljne prispevke pa te
povabijo tudi na skupinsko večerjo, kjer se ljudje spoznajo, razgovorijo in
skujejo prijateljstva, ki tajajo še veliko let. Kmalu sva spoznala prednosti prenočišč med katerimi je tudi
socialna nota potovanja. Spoprijateljila sva se s popotniki s katerimi smo se srečevali
vsak večer v prenočiščih. Skupaj smo začeli kuhati večerje, skupaj potovati in
se spoznavati. Prenočišča imajo tudi svoje slabe strani. Večina popotnikov si
začne iskati prenočišče okrog 13h, prenočišča so bila polna že okrog 16h, zato
sva morala najino hojo prilagoditi. Odpadli so opoldanski počitki in dolgi
mestni ogledi. Če sva v času šotorjenja hodila 30-40km od sončnega vzhoda do
sončnega zahoda sva sedaj isto razdaljo prehodila do najkasneje treh popoldan.
Zanimiv problem so nama
predstavljali španski delovni urniki. Odpiranje trgovin ob 9h ali 10h zjutraj,
zapiranje za siesto okrog 14h ter ponovno odpiranje ob 17h. V izgubi občutka za
čas sva pogosto pozabila, da je naslednji dan nedelja in tako ostala brez hrane
za naslednji dan. Neke nedelje sva tako zvečer v hostlu naročila tudi večerjo. Na
presenečenje je v nasprotju s običajnimi popotniškimi kosili le ta bila vredna
svoje cene.
 |
| Katedrala v Leonu. |
 |
| Najvišje ležeča točka poti. |
|
Noge so se začele navajati na pot
in kilometre smo vsak dan lažje premagovali. Tekom poti se je na romanje priključevalo
vedno več popotnikov. Sprehodili smo se skozi Leon in nekatera druga večja
mesta. Prečkali smo prelaz, ki je najvišji vrh poti in tam pod križem pustili
tudi svoj kamen – svoj greh. Pot smo nadaljevali po ponovno bolj zelenem delu
Španije. Pridobili smo prijatelje in skupaj smo potovali iz prenočišča do
prenočišča. Kmalu smo za seboj pustili kamen z napisom 100km do Santiaga de
Compostele. Prečkali smo mesto Portomarin, ki leži ob poplavljeni dolini v
namene akumulacije vode za hidroelektrarno. V času najinega prečkanja mesta so
zaradi obnove jezu dolino izpraznili in pokazale so se ruševine običajno
zalitega starega dela mesta.
Zadnji dan preden smo prispeli v
Santiago de Compostela smo se ustavili 18 kilometrov pred mestom. Bil je dan
sobote. Celotno pot smo si zadali tako da smo ciljali prihod v Santiago v
nedeljo zaradi nedeljske maše. Naslednje jutro smo odrinili še po temi. Družba
se je že pri štartu razkropila. Večina družbe s katero smo se na pot podali je
imela za cilj postavljeno mesto Santiago, zato je bilo v zraku čutiti dobro
vzdušje. Najin cilj je bil oddaljen še približno 90 kilometrov dlje, v
Fisterri, mestu ki predstavlja najzahodnejšo točko evrope. Tako smo 26 dne prišli v Santiago de
Compostela. Ob prihodu v mesto smo imeli le malo časa do opoldanske maše in
poiskati je bilo potrebno prostor za shrambo nahrbtnikov, saj v cerkev z njimi
vstop ni dovoljen.
Posneli smo še nekaj slik in se udeležili svete maše, kjer
so nas po starem običaju zadimili z kadilom. Kadilnica s katero to delajo je visoka
približno meter, menihi pa jo s pomočjo škripčevja zanihajo čez celotno dolžino
ladje cerkve. Po maši je bil še čas za odhod v pisarno za pohodnike, kjer smo
prejeli potrdilo za uspešno opravljeno pot. Poiskali smo hostel in začelo se je
praznovanje zaključka poti. Naslednji dan smo preživeli v raziskovanju mesta
ter še eno noč ostali v mestu.
 |
| Plaža pred Fisterro. |
Prišlo je jutro odhoda naprej
proti Atlantiku. Iz Santiaga smo nadaljevali pot po označeni poti proti morju.
Čez tri dni smo okrog 12h pripeli na plažo pred mestom Fisterra. V hotelu smo
se okrepčali s pito in ob kavi uživali pogled na morje. Sezuli smo čevlje in ko
so se noge po mesecu dni bose sprehodile po morski mivki smo le s težavo
zadrževali solze. Nadaljevali smo pot v mesto, si rezervirali hostel ter se odpravili
na kopanje. Uro pred sončnim zahodom smo se odpravili proti rtu in svetilniku,
ki označuje najzahodnejšo točko evrope. Na rtu smo se posedli in brez
govorjenja gledali kako sonce tone v Atlantski ocean ob zvokih dud, na katere
je igral škot nekaj metrov proč. Občutka v tistem trenutku se ne da opisat, a
ga skavti najlažje razumemo, ker je zelo podoben tistemo ko v tišini čakaš
prižig ognja po napornem dnevu na taboru.
 |
| Sončni zahod iz "konca sveta". |
 |
| Zadnji kamen, ki kaže pot. |
Zjutraj smo se odpravili v nazaj
proti Santiagu, od koder naju je čakalo letalo nazaj v Milano. A pred odhodom
nas je čakal še težak trenutek slovesa od prijateljev in izmenjave daril.
Obljubili smo se, da se obiščemo in se vkrcali na avtobus. Polet je potekal
mirno in čez nekaj ur naju je čakal še zadnji del poti. V Sloveniji je bila že
precej mrzla noč, ko sva si zadala nahrbtnike vsak na svoje rame in se
odpravila, vsak v svojo smer pešačit še zadnje kilometre do doma.
Pot, ki so jo prehodili tisoči, začutil jo je vsak drugače
in vsak se je vrnil drugačen. Kaj je drugače težko opišem, verjetno spoznanja,
ki sva jih pridobila na poti. Zavedanje kako malo mora človek imeti za
preživetje in srečo, spoznanje kako odprti so lahko ljudje okoli tebe in kako
drugačni in hkrati podobni so ti ne
glede na njihovo nacionalnost, vero ali katerokoli drugo ločitev, ki si jo je
izmislil svet. Pridobitev novih
prijateljstvev, novih znanj, občutka da si premaknil svoje meje višje nehote
pusti v tebi sled.
